V Sloveniji so primarni viri rodoslovnih podatkov v civilnih in cerkvenih matičnih arhivih večinoma še vedno dostopni v obliki originalnih knjig ali njihovih dvojnikov. Starejše matične knjige so pisane v latinščini, od 18. stoletja dalje v italijanščini oziroma v nemščini (z gotico) in od leta 1884 tudi v slovenščini. Do leta 1770 so vodene v obliki prostega zapisa dogodka, po 1770 pa v tabelarični obliki (glej prispevek Granda). Glavne matične knjige so rojstne, smrtne in poročne knjige, kamor so pristojni matičarji oziroma duhovniki vpisovali tovrstne življenjske dogodke svojih krajanov, ki so jim v določenem obdobju pripadali. Tako je potrebno za vsako obdobje poznati upravno oz. cerkveno ureditev, da znamo določen kraj, kjer raziskujemo rodovnik, geografsko umestiti in poiskati matične knjige v pravem arhivu:

• Nadškofijski arhiv Maribor hrani matične knjige Mariborsko – Lavantinske škofije od 2. polovice 17. ali vsaj od začetka 18. stoletja naprej za skoraj 60 župnij te škofije; prvi konsistentni popis knjig je iz leta 1974; iskanje omogoča Vodnik po matičnih knjigah NŠAMb [Hozjan & Geršak, 1999, 1]; od leta 2014 je večina matic za Štajersko dostopnih on-line. Od januarja 2017 je objavljen seznam skeniranih matičnih knjig.
• Pokrajinski arhiv Maribor hrani dvojnike cerkvenih matičnih knjig iz Prekmurja za obdobje med 1868-1895 za rimskokatoliško prebivalstvo in za tamkajšnjih pet evangeličanskih ter dve judovski verski občini; od leta 1896 naprej so tod vodili tudi civilne matice ne glede na religijo, zato vsebujejo dvojniki za čas med 1896-1918 brez izjem celotno prebivalstvo Prekmurja [Hozjan, 2]
• Nadškofijski arhiv Ljubljana hrani matične knjige Ljubljanske nadškofije; iskanje omogoča Vodnik po matičnih knjigah NŠAL [Krampač, 2003, 2008] in Inventar ŠAL I. [Visočnik, 2012, 3]. Od l. 2021 je večina matičnih knjig dostopnih tudi preko spleta.
• Škofijski arhiv Koper je pričel delovati v novih prostorih konec leta 2015 in nato pričel prevzemati v hrambo matične knjige primorskih župnij, starejše od sto let. Vodenje arhiva je prevzel duhovnik in magister znanosti cerkvene zgodovine Luka Tul, ki vodi tudi digitalizacijo arhivskega gradiva. Arhiv v Kopru je odprt za obiskovalce vsak ponedeljek in četrtek,  dnevno je mogoče dobiti štiri knjige, iz katerih vam profesionalno preslikajo želene zapise, sliko pa prejmete v elektronski obliki. V primerih, ko so bile matične knjige uničene, digitalizirajo dvojnike (npr. Marezige). Najstarejše slovenske matične knjige so iz 16. stoletja, nekaj knjig je od l. 2022 dostopnih tudi na spletnem portalu Matricula.

Skupnost arhivov Slovenije je v letih 1972-1974 izdala celovit Vodnik po matičnih knjigah za območje SR Slovenije (I-II Ljubljana 1972, III Ljubljana 1974), a v njem niso zajete matične knjige, ki so bile takrat še po župnijah. Vodnik je na voljo v tiskani izdaji v nekaterih knjižnicah in v vseh zgodovinskih arhivih, medtem ko lahko on-line predelano in izpopolnjeno različico uporabljate za rodoslovne namene skozi Zgodovinski imenik župnij. Cerkvene arhive v javnem interesu sofinancira država, saj želi trajno ohraniti to zasebno arhivsko gradivo in omogočiti njegovo uporabo.

Upravna ureditev

V 19. stoletju so slovensko ozemlje upravljali preko avstrijskih dežel: Kranjske, Štajerske, Koroške in Primorske (Goriška in Istra) ter ogrskih županij Vas (Železna županija) in Zala. Dežele in županije so se delile na okraje, ki so jih upravljala okrajna glavarstva (glej zbirko: Leksikon krajev leta 1900). Po I. svetovni vojni je Primorska pripadla Italiji, preostale dežele pa so bile vključene v Državo Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma v Kraljevino Jugoslavijo. Upravno se je ozemlje Kranjske, Štajerske in dela Koroške v obdobju med dvema vojnama imenovalo Dravska banovina, ki je bila razdeljena na okraje in štiri mesta (Ljubljana, Maribor, Ptuj in Celje). Zdajšnje meje Republike Slovenije so se izoblikovale po II. svetovni vojni. Leta 1954 je bila Slovenija razdeljena na 27 okrajev in 371 občin. Leta 1965 pa so ukinili okraje in uredili lokalno upravo na 62 občinah, ki so se leta 1995 preimenovale v upravne enote, hkrati pa je nastalo 147 občin. Za statistične raziskave prebivalstva so primerne zlasti upravne enote oziroma 'stare' občine, [Šircelj, 4] za rodoslovne raziskave pa nas zanima najbolj podrobna lokalna uprava tudi zaradi pripadnosti krajev šoli, pošti, sodniji, orožniški postaji in seveda občini. Priporočljiv vir za umestitev krajev v državno in cerkveno ureditev z okvirnimi značilnostmi kmetijstva, gospodarstva, prometa, družbenega utripa in znamenitosti je Krajevni leksikon Dravske banovine [5].

Civilne matične knjige so na občinah pri nas prvič vodili v času Ilirskih provinc v letih 1812-1814 (Kranjska in Primorska) v Avstro-Ogrski pa so se pričele voditi po letu 1870 za brezverce, in sicer na okrajnih glavarstvih. Po drugi svetovni vojni pa se vodijo matične knjige izključno v matičnih uradih (na 'starih' občinah oziroma po letu 1994 na upravnih enotah). Ponekod najdemo poleg matičnih knjig tudi že elektronske zbirke podatkov za zadnjih 100 let. Od leta 2005 dalje pa vodijo matični register kot elektronsko zbirko podatkov.

Cerkvena ureditev

Sredi 16. stoletja je ob prenovi rimskokatoliške Cerkve potekal cerkveni zbor v Tridentu, kjer so med drugimi novostmi določili standarde obredov in ukazali voditi krstne in poročne matične knjige. V 17. stoletju pa so pričeli voditi še knjige smrti in birmanske knjige. Katoliška cerkev se teritorialno deli v jurisdikcijska območja – škofije, ki jih vodi škof, in v manjše upravne enote - župnije, na čelu katerih so župniki. Več župnij je lahko združenih v dekanije, ki jih vodijo dekani. V Ljubljansko cerkveno pokrajino sodijo: Nadškofija Ljubljana, Škofija Koper in Škofija Novo mesto. V Mariborsko cerkveno pokrajino pa sodijo: Nadškofija Maribor, Škofija Celje in Škofija Murska Sobota.[4] V Sloveniji imamo 786 župnij. Pet koprskih župnij je upravno razdeljenih tudi na manjše enote, kot so kaplanije, kuracije in vikariati.

V srednjem veku se je med pokristjanjevanjem na Slovenskem (razen Prekmurja) širilo območje dveh metropolij: Ogleja (škofije: Trst, Koper in Istrske škofije) in Salzburga. Oglejska metropolija je segala vse do Drave. Salzburški metropolit je leta 1072 ustanovil prvo stalno škofijo na Koroškem:  Krško škofijo (Gurk). Lavantinska škofija pa je nastala najprej le na ozemlju med Dravo in mejo do Radelj, po Jožefinskih reformah so bila pridružena ozemlja Koroške, Savinjske doline in Celjskega okrožja, danes pa sega vse do Save, Maribora (sedež škofije), Slovenskih goric in Prekmurja (pridruženo šele leta 1964). Ljubljanska škofija je nastala v 15. stoletju in ni imela sklenjenega ozemlja. Meja med Mariborsko–Lavantinsko škofijo in Ljubljansko nadškofijo na jugu meji z reko Savo, od Save navzgor do državne meje pa so njene mejne župnije Trbovlje, Marija Reka, Vransko, Šmartno ob Dreti, Bočna, Gornji grad, Luče in Solčava. [Hozjan, 2]

Od 11. stoletja dalje so nastajale pražupnije, ki jih je oskrbovalo več duhovnikov. Ti so v oddaljenih krajih občasno opravljali bogoslužje in zasnovali vikariate. Z večanjem števila vernikov so se vikariati osamosvajali in nastajale so nove župnije. Župnije so torej nastale iz pražupnij. V srednjem veku so bili poleg števila faranov pomemben pogoj za nastanek župnije primerni dohodki, s katerimi so se mogli vzdrževati župnik, cerkovnik in organist ter kriti stroški za vzdrževanje cerkvenih in župnijskih poslopij. Viri dohodkov so bili: lastna zemlja, dajatve podložnikov ter obvezne pristojbine vernikov in njihovi darovi. Z Jožefinskimi reformami pa so se na celotnem slovenskem ozemlju oblikovale župnije in lokalne kaplanije. Pripadnost krajev župnijam kot tudi same meje župnij so se v preteklosti zelo spreminjale, čemur je težko slediti. Zato je za rodoslovce odličen pripomoček Zgodovinski imenik župnij [Toplišek et al., 5], ki ne le popisuje geografski obseg župnij skozi čas, ampak vključuje tudi podatke, katere matične knjige in za katero obdobje so za župnijo ohranjene.

Kako začeti?

Z nekaj vaje bo rodoslovec prepoznal značilne vpise v matične knjige, zato je najbolje, da prične prebirati zapise iz konca 19. stoletja, ko so že uporabljali slovenščino, in se potem pomika v starejše knjige, ko bo moral prepoznati rokopisno gotico in se znajti z nemškim ali, še bolj zgodaj, z latinskim jezikom.  Vpisi osebnih imen v matičnih knjigah so lahko zelo različni: v času rabe latinščine v cerkvi so latinizirani (Janez – Joannes), kasneje pa germanizirani (Janez - Johan). Isti priimek je lahko že v nekaj zaporednih vpisih različno zapisan, včasih celo ponemčen (npr.: Schmied / Schmid / Šmit ali Kovač). Priporočljivo je, da se začetnik v arhiv poda z bolj izkušeno osebo ali pa v arhivu poprosi uslužbence za pomoč. Tudi tu velja, da vaja dela mojstra. 

Zgodovinske matične knjige in prepisi matičnih podatkov na spletu:

• Škofija Graz-Seckau in Nadškofija Maribor imata skenirane matične knjige po župnijah (do nadaljnjega za slovensko območje niso dostopne drugače kot iz čitalnice NŠA-MB, za avstrijsko ozemlje pa so brezplačno spletno dostopne);
• Matricula - skenirane cerkvene matične knjige z avstroogrskega območja, ki jih poskusno prenašajo v baze podatkov (vključno z lokalnimi bazami AT, CZ in SI; portal je v beta fazi, koordinira ga ICARUS - International Centre for Archival Research na Dunaju) in nudijo:
  
  • minimalne strokovne standarde za prepis podatkov v sodelovanju z GenTeam in Familia Austria rodoslovci,
  • varstvo podatkov in dolgotrajno skladiščenje,
  • zagotavljajo varstvo avtorskih pravic, vsem, ki podatke prispevajo in
  • prost javni dostop do vseh podatkov.
• GenTeam ima preko 4 milijone zapisov iz katoliških matičnih knjig za Bavarsko in Bishopric Passau (Nemčija);
• Familia Austria, avstrijsko društvo za rodoslovje in zgodovino, nudi:
  
  • dostop do osebnih podatkov in podatkovnih baz zaključenih in tekočih projektov; iIščete lahko po imenih ali krajih,
  • dostop do zgodovinskih publikacij, del in zemljevidov za rodoslovno delo,
  • informacije o tekočih raziskovalnih projektih, kontaktih in možnosti sodelovanja (Manibus Unitis),
  • vojaške informacije in zemljevidi.
• Madžarski rodoslovni viri:
  
  • Rodoslovne zbirke (2,5 mio zapisov) in domoznanska zbirka (500.000 zapisov)
  • Popis zemljiških posestnikov iz leta 1895
  • Urbaria et Conscriptiones (Madžarski državni arhiv, MOL) - iskalnik po vojaških zapisih za Bačko, Banat in Srem (Srbija), kot tudi predele na Madžarskem, Hrvaškem in v Romuniji.
  • Zbirka krajev na Madžarskem
  • Madžarska židovska zbirka za območje nekdanje Madžarske (sedanje Madžarske, Slovaške, Hrvaške, S Srbije, SZ Romunije in podkarpatskega dela Ukrajine) in vodnik po popisih
  • Židovske rodoslovne zbirke z vsega sveta.
• Češki državni arhivi - Trebon in
  • pokrajinski arhivi, ki digitalizirajo arhivske matične knjige,
  • Državni Regionalni Arhiv Praga - matične knjige za osrednjo Češko,
  • digitalizirane matične knjige in drugi zgodovinski viri za Prago,
  • digitalizirane prijavnice bivališč 1850 - 1914 Policijske uprave za Prago,
  • avstroogrski vojaški zemljevid iz leta 1764/68.
• Slovaški zgodovinski viri  in
  • arhivi, ki hranijo matice: Bratislava, Košice, idr.
  • vodnik po zemljiških knjigah
  • davčni popisi Židov
  • rodoslovne raziskave na vzhodu Slovaške
  • rodoslovne raziskave na območju Karpatov.
• Francoski portal Geneanet, zgodovina ureditve, kako začeti raziskavo v Franciji in digitalizirane knjige preko Filae.com, ki nudi tudi iskalnik oseb.
• Hrvaški rodoslovni viri, ki navajajo prepise po cerkvah, ki so jim posamezniki pripadali.
• Nemško združenje za računalniško rodoslovje vzdržuje vstopni portal compgen.de za vse spletno dostopne vire v Nemčiji, v zasebni lasti pa že stoletje deluje založba z rodoslovno literaturo.
• Estonski digitalizirani viri na portalu Saaga in napotki, kako začeti raziskavo.
• Federacija vzhodnoevropskih rodoslovnih društev: http://feefhs.org/.
• FamilySearch digitalizirani podatki za Evropo; če zahtevani podatki še niso digitalizirani, jih je mogoče tudi naročiti  še na mikrofilmu, ki si ga lahko ogledate v mormonskem centru v Ljubljani.