Milan Škerlj se je rodil 4. septembra 1975 v Ljubljani. Svojo mladost je preživljal na službenih krajih njegovega očeta sodnika – in to v raznih slovenskih krajih (Črnomlju, Kranju, Žužemberku in Novem mestu, kjer je tudi dokončal gimnazijo, kot odličnjak,. Pravne študije je dokončal na Dunaju in je bil leta 1899 promoviran tamkaj za doktorja prava. Leta 1990 opravi sodniški izpit, bil je imenovan za sodnega pristava (sodnika) in prične službovati v Mokronogu. V letih 1902/1903 se izpopolnjuje v Lipskem (Leipzig). Januarja 1904 je bil imenovan za sodnika brez stalnega službenega mesta in dodeljen deželnemu sodišču v Gradcu (Graz) in še isto leto v juliju pa pravosodnemu ministrstvu na Dunaju. Napredovanja v službi so bil počasna in tako je šele 1917 postal sekcijski svetnik. Skoro ves čas svetovne vojne je prebil v vojaški službi kot vojaški sodnik (avditor) v dalmatinskem Sinju in nekaj časa v Trstu. Leta 1918 je bil pozvan v Ljubljano da pomaga urediti pravosodje v tedaj nastajajoči novi državi. Že takoj, v letu 1919 ustanovljeni pravni fakulteti, je pričel delovati tudi kot akademski učitelj in bil 28 maja 1924 imenovan za rednega profesorja ljubljanske univerze, kjer je bil do svoje smrti, novembra1947.

V času svojega delovanja je opravil mnogo pomembnih del pri razvoju pravne vede in zakonodaje. Je tudi nosilec več jugoslovanskih odlikovanj.

Dr. MILAN ŠKERLJ kot vojak.

O svojem vojaškem izobraževanju je sam napisal v svojih spominih nekaj dogodkov, ki jih povzemamo:

Z vojaškim izobraževanjem je pričel po končani gimnaziji oktobra 1893, ko se prijavi kot enoletni prostovoljec k 27. črnovojniškemu pešpolku v Ljubljani. Tu opravi potrebno in predvideno izobraževanje in je ob Veliki noči 1894 povišan v naslovnega korporala, leta1895, na prvih orožnih vajah pa je že poročnik. (Spomini str116- 120). Kdaj je napredoval v nadporočnika ni podatka, pač pa je pričel vojno službo v tem rangu.

Dr. MILAN ŠKERLJ kot udeleženec prve svetovne vojne.

Dogodke in življenje v vojnih letih je Škerlj opisal v »VOJNEM DNEVNIKU«, ki je bil objavljen skupaj s SPOMINI v posebni publikaciji in opisuje dogodke od 25 julija 1914 do 18. 10. 1915. Iz njega povzemamo:

Pred navajanjem posameznih citatov iz dnevnika je treba opozoriti sledeče:

Dr. Milan Škerlj je bil od junija 1904 premeščen na pravosodno ministrstvo na Dunaju in je bil kasneje premeščen v administrativno sekcijo  za Primorsko in Dalmacijo. Do te premestitve je verjetno prišlo zaradi njegovega poznavanja tega geografskega področja.

Nekaj odlomkov:

   Dunaj 25. VII.Vse mesto je silno razburjeno ali rajši  silno potrto radi odgovora na noto. Ne dam tega opaziti, vendar mi gre jako blizu, posebno ker Pije in otrok ni tukaj. Proti večeru se je nenadno razširila vest o popolni predaji Srbije in obrazi so spet zažareli. Meni vest ni bila všeč, bila je po vsem zadržanju Srbije na eni, po vsebini note na drugi strani, le preveč neverjetna. Vendar sem pomirjen zaspal in ker je deževalo, sem precej pozno vstal.

           26. VII. Prišlo je razočaranje. Mobilizacija! Delna mobilizacija! V pisarni nisem mnogo izvedel. Ulice so polne ljudi. Na Ringu je bila popoldne taka množica ljudi, kakor so jo v tem letnem času pač še komaj kdaj videli. Demonstracije itd. Tudi boljša publika se jih je udeležila. Govore o tem, da drugače res ne gre več. Brez vojne pač tudi propademo in po vojni si lahko za dalj časa zagotovimo mir in spoštovanje.

27. julij. Milan dobi poziv in je mobiliziran v 3. odhodno kompanijo črne vojske v Maribor, ki je nameščen v kaznilnici. Tu uvaja mobilizacijo, preoblači moštvo. Razporeja vode in dokončno opremi. Ocenjuje moštvo in ugotavlja, da so to stari, lastni gospodarji in niso vajeni da bi pregrdo ravnali z njimi. Ugotavlja, da mnogi med njimi niso sposobni za fronto, ker so že preveč izrabljeni.

31. julija . Še vedno ureja in opremlja . Pojavljajo se govorice, da marširamo najbrž proti severu. Domneva, da se bo začelo z Rusijo. Popoldne je kompanija odkorakala, Milan pa je moral na okrajno komando črne vojske, ker so ga premestili v Sinj, k sodišču deželne brambe (Landwehrgericht). Izraža zadovoljstvo, ker mu ta premestitev omogoča, da preživi še nekaj let.

 1. avgusta. Odpotuje z vlakom v Sinj preko Reke. Pri odhodu mu je težko, ker njegova soproga iz Dunaja ni prišla v Maribor, da bi se poslovila. Vožnja z vlakom ni bila prijetna.

2. avgusta se je z ladjo odpeljal v Split, vendar le do Zadra, nato pa z vojaškim vlakom v Sinj. Dodeljen je bil vojaškemu odvetništvu (Militäranwaltschaft) v Sinju.

Od 3. avgusta 1914 do 15. januarja 1915 je premeščen na vojaško sodišče v Ljubljano, od 24. maja dalje pa posluje v Gradcu.

Primer iz sodne prakse:

4. VIII.Dopoldne služba v divizijskem sodišču. Vse skupaj je še prav malo organizirano, pač pa je jako mnogo dela, to vidim že sedaj. Danes se je razširila vest, da so pri nekem mostu na Cetini ujeli dva Srba z dinamitom. Popoldne sem bil pri zaslišanju obeh. Nista naredila vtisa dinamitarjev, očitno sta se zelo bala. Slutil sem, da je žandarmerija močno pretiravala. Pri komisiji, ki sem jo moral popoldne narediti, se je izkazalo, da je moja slutnja pravilna. Morala sta res čez most, da bi prišla domov, in sta imela tako malo dinamita pri sebi, da bi mostu sploh ne mogla škodovati. S prekim sodom torej upam da ne bo nič. Kazniva sta oba pač iz drugih razlogov. Sploh vidim že sedaj iz ovadb, da gre le v majhnem številu za resne delikte, običajni "jebemti" itd. se veže s stvarmi, ki bi jih v teh časih pač ne smeli  imenovati. Razen tega je tudi nekaj prav resnih in grdih žalitev veličanstva. Trenutno se zdi, da obstoja udejstvovanje sodišča v uničevanju kave in alkohola. Samo odvetništvo ima delo, to pa prav mnogo. Mnogo dela, jako mnogo. Častniki pri sodišču se dolgočasijo, odvetništvo mora pošteno delati. Sedel sem svojih 8 ur v pisarni, in tako bo šlo najbrže še nekaj  časa. No, meni je prav, sicer bi mi bilo dolgčas. Saj tudi moram kruh, ki mi ga država sedaj prav obilno reže, zaslužiti, sicer bi me bilo sram.

9. VIII. Nedelja. Druga po mobilizaciji. Dopoldne delo in predstavljanje pri višjih gospodih, popoldne spet delo, ob pol petih izlet k Cetini. Gostilna Han v vasi Glavica, lov na rake, mnogo pijače, mnogo jedače, mnogo petja, v vseh mogočih jezikih. Stara slika precej enotne Avstrije v vsakem pogledu. Največ so peli pač hrvaško, potem nemško in italjansko, pa tudi Čehi se niso dali. Bilo je prav prijetno razpoloženje. Žal je podpolkovnika bolel trebuh in tako smo žal precej zgodaj odšli. Sicer je "žal" le tako, da smo zgodaj odšli, mi je bilo prav prijetno, le kak drug vzrok bi mi bil ljubši. Potem smo se peljali domov, pri mesečini, pri jasnem nebu, skozi zanimivo pokrajino notranjosti, v vozu, kakor so tukaj običajni, in se čudili, kaj zmore majhni konj, ki nas je vozil. Pokrajina tukaj sploh veličastna. Ravno dovolj gola, da ne pozabiš, da smo v Dalmaciji, a vendar toliko zelena in dobro obdelana, da ne dopušča vtisa revnosti. Če bi bili tukaj iz drugega razloga, bi se človek kar dobro počutil.

13. VIII.Delo odločno popušča. Če bi včeraj ne bil v Splitu, bi imel danes prav malo dela. V Mostar poslani akti še vedno niso nazaj. Medtem postajajo ječe počasi prenapolnjene in postopek se strašno zavlačuje, čeprav bi moral biti hitrejši kakor civilni. Ali je bila le predvidoma večja strogost vojaškega postopka razlog za to, da so ga upeljali, ali celo njegova počasnost, katere je vendar brez dvoma predvsem kriva čudna ureditev  "pristojnega komandanta" in velike oddaljenosti njegovega  sedeža od Sinja? To so mi trenutno temna vprašanja, katerih rešitev pač ni nujna zame, a za ljudi, katerih del gotovo sedi brez posebno nujnih razlogov, je to huda stvar. Danes je prišel stari prijatelj Modic k sodišču kot sodiščni častnik. Pravzaprav je bil tukaj  že včeraj. Kaj naj ta dela, vedo nebesa. Pri brigadnem sodišču že itak nič ne delajo, ker nimajo kaj delati. Sedaj pride še eden! Upam, da je prinesel tarok karte seboj, drugače lahko muhe lovi od dolgega časa. Sicer meni je lahko prav. Etapni komando črne vojske, ali pravzaprav zanj namenjenih troje častnikov in 150 mož, ki naj bi zavarovali progo do Imotskega, morajo zopet nazaj v Šibenik. Pravijo, da gre za napačno instradacijo ali kaj takega. Upam, da se take stvari ne dogajajo v velikem. V majhnem niso neobhodno potrebne. Še mnogo hujših usod je, kakor je moja in moral bi molče potrpeti in zahvaliti Boga, da mi ne gre slabše. Seznanil sem se z rezervnim poročnikom Mirkom, našim znanim komponistom. Tega so vpoklicali drugi dan po poroki. Saj ne vem, kako čuti on in kako čuti njegova žena, meni pa ga je bilo kar težko pogledati. Rad igra klavir in tako sva se seznanila, ker ga rad poslušam. Vse mogoče igrajo, predvsem slovenske narodne pesmi. Meni na ljubo igra tudi Chopina, za našo menažerijo (menažno publiko) pač prenežna hrana.       

            Sedaj počasi začenjam spoznavati najbližje gospode od sodne službe. O podpolkovniku še ne govorim, zdi se, da ni ravno izvrsten pravnik, toda treba je vpoštevati, da se mora le v precej visokih letih preusmeriti na nov postopek. Je pa dober Avstrijec, pravičen v mišljenju in se jako zanima za moštvo. Revidira pekarije, gostilne itd., kar pravzaprav sploh ni njegov posel (okrajno glavarstvo se zdi namreč, da je precej pasivno) in krepko poskrbi za to, da moštvo ni slabo preskrbljeno - in politicis si ne smem lastiti sodbe nad njim, ker ne vem, kaj dela po tujih navodilih in kaj iz lastnega nagona. Zvečer smo izvedeli, da nam je tudi Anglija napovedala vojno. Ali se bo sedaj Italija zganila? Bojim se, da še vedno ne. Hudiči najbrž hočejo, da izgubimo brodovje. In potem si bodo v najboljšem primeru dali nevtraliteto odkupiti. Če bi jih bili le že prej kdaj nabili! Tako nas lahko ta stvar stane Albanijo in južni Tirol. In morje nam je potem  tudi za dolgo let zgubljeno, kajti da bi bilo naše brodovje kos francoskemu in angleškemu, si človek vendar komaj drzne upati. A naši gospodje se preveč razburjajo. Odločitev bo za nas padla na kopnem. Mislim za nas Avstrijce. Nas tukaj dol seveda tudi pomorska vojna jako zanima. Sploh opažam, da naši gospodje, in posebno Slovani, preveč in preglasno politizirajo. Moram jih malo posamič opozoriti. Ne poznajo dovolj Dalmacije in Dalmatincev.

Danes smo imeli veliko mašo v cerkvi, da bi prosili za zmago našega orožja. Vse kar je uradnega, je bilo zraven. Petje v cerkvi je močno drugačno od našega. Lepše se mi ni zdelo, pač pa mi je ugajalo, da so pismo in evangelij peli hrvaško in da so bile tudi molitve po maši v domačem jeziku. Imel sem občutek, da ima ljudstvo tako mnogo več od službe božje. Strašno vroč dan. Ubogi ranjenci!

……..

Dnevnik je skrbno pisan in dnevno so navedena dejanja, poti, zaslišanja, razprave in sodbe. Tudi dogodki iz življenja vojaščine in sodnih častnikov in osebja, razmere v deželi, praznovanja praznikov in podobno. Opisano je tudi razpoloženje prebivalstva in njihovo stališče do države. V tem času tudi večkrat resno zboli, vendar mu vedno uspe bolezni premagati.

Še posebno velik pomen bi imel Dnevnik, če bi ga še nadalje kdo, ki obvlada tisti čas obdelal, ker vsebuje veliko podatkov o stanju na frontah, osebno mnenje aktivnega častnika - Slovenca do vojnih dogodkov in do tedanjega vzdušja. Zanimivo pa je, da se izogiba razlagi in komentiranju stališč posameznih vojaških kolegov. Tudi ni navedeno nobeno mnenje o narodnostnih problemih, katere je dobro poznal kot uslužbenec ministrstva zadolženega za območje Primorske in Dalmacije. 

Velik del dnevnika je posvečen mislim o svoji družini, s katero je bil zelo povezan in od katerih je tudi črpal moč za to dolgo odsotnost.

Dnevnik se zaključi 18. oktobra 1915 s pripombo, da sledi nadaljevanje. Tega pa nimamo. Morda pa ga tudi ni več pisal.

Dnevnik je v celoti objavljen na strani Slovenskega rodoslovnega društva www.rodoslovje.si