Manfreda je italijanski priimek, nastal iz antičnega germanskega osebnega imena Manfredo. V langobardskih dokumentih iz 8. stoletja (739) so omenjene oblike: Magnifredus in Magnifredulu, Magnifret, Magnifrido ali Magnifrid. Ob koncu 9. stoletja v obdobju Frankov so bila ta imena že latinizirana: Maginfredus, Mainfredus, Manfredus in Manfridus. To antično ime so na območje severne Italije zanesli Langobardi, Franki pa so ga kasneje razširili po Italiji. Vsebuje besedo magin s pomenom moč, zmogljivost. V originalnih zapisih bi ime lahko pomenilo moč (zmogljivost) in mir ali pa mir (zagotovljen, zavarovan) z močjo. V starejših zapisih ni podatkov o tem, da bi bilo ime sestavljeno iz besed: mann (moški, človek) in frithu (mir, prijateljstvo). Manfreda je ženska oblika imena osebe germanskega izvora. Spada v skupek priimkov: Manfredi (najbolj pogosta oblika z različicami, ki jo (jih) je največ v Lombardiji, Emiliji Romani, njihove okrajšane različice pa so najbolj pogoste v Venetu, Lombardiji, Romanji in v pokrajini Marche), Manfredo, Manfredini, Manfre (slednji je razširjen na Siciliji), Manfra in Manfriello in njune različice so pogoste v Neaplju, Manfran, Manfrai, Manfroi, Manfrotto, Manfrin, Manfrini. Manfrida je najpogostejši v Kalabriji, Manfreda pa v Apuliji, Lombardiji, Kalabriji in Bazilikati. Vse te oblike imajo skupen izvor v priimku, ki naj bi bil najprej omenjen v Padovi. Obstaja tudi zapis v stari kroniki iz Modene, blizu Bologne, o moškem, ki ga v letu 1174 omenjajo kot Manfredi Pizi, pri čemer Don Gaetano Lusverti, razlagalec kronike iz leta 1796, trdi, da je Manfredi že priimek, Pizi pa osebno ime. Če omenim še dve poznani osebi s tem priimkom: Guido Manfredi je bil župan v Bassanu (severno od Padove) 1299, Eustachio Manfredi, rojen 1674 v Bologni, pa matematik, astronom in pesnik. Po njem in njegovih dveh bratih Gabrielu in Eraclitu so poimenovali tudi asteroid 13225 Manfredi. Njegova duhovna poezija v knjigi Poesie sacre di Eustachio Manfredi bolognese (1840) je uživala veliko popularnost. Iz področja Padove so se potomci nosilcev tega priimka razširili v Bologno, Firence, Cremono, Emilijo Romano, Taranto, Tržič, Benetke, Verono, na Sicilijo, v naslednjih stoletjih pa po vsej Italiji.

Danes je v Italiji približno 335 družin s tem priimkom: http://www.cognomix.it/mappe-dei-cognomi-italiani/MANFREDA v 135. občinah:

manfreda01

Slika 1: Razširjenost priimka Manfreda v Italiji

V Sloveniji se 333 oseb piše Manfreda, 7 pa Manfredo (ena oseba je iz Zagorja). Največ oseb s priimkom Manfreda živi na Goriškem.

manfreda02

Slika 2: Razširjenost priimka Manfreda v Sloveniji
Vir:https://www.stat.si/ImenaRojstva/sl/FirstNames/SearchFirstNames?Ime=&Priimek=manfreda

Glede na rodbinske podatke sklepam, da se je priimek Manfreda po Sloveniji in tudi v Avstrijo razširil s Tolminskega. V telefonskem imeniku Slovenije ga je največ v Tolminu, Idriji pri Bači, Idrskem pri Kobaridu in med Mostom na Soči, prek planote do Deskel. V grobem sledi liniji od Šempetra pri Novi Gorici do Kobarida, z odcepom proti Tolminu - vključno z Zatolminom in okoliškimi vasmi ter Poljubinjem - in Idriji pri Bači ter z Mosta na Soči čez Tolminski in Kanalski Lom ter Kal nad Kanalom do Deskel.
V Poljubinj se je priimek vsaj deloma (morda pa tudi v celoti) razširil s Poljubinjskih Raven št. 60, po domače pri Maklavu. Na tej domačiji se je 7. maja 1786 rodil moj praprapranono Ivan Manfreda. Poročil se je z Uršulo Bizjak, roj. 6. 10. 1789 v Gaberjah (blizu Tolmina) št. 10 (danes 17), po domače pri Humarju. Ivanova starša sta bila Štefan Manfreda, rojen 24. 3. 1749 (oče Nikolaj Manfreda, mama Uršula) in Uršula Kavčič.

Ivan Manfreda je zagotovo imel vsaj brata Hermagorija, roj. 8. 7. 1792 in sestro Marijo, roj. 12. 8. 1789. Potomci veje rodbine Manfreda s Poljubinjskih Raven so izven Tolminske zagotovo v Cerknici, Celju, Mariboru, Ljubljani, Kranju in Novi Gorici. Ali imajo vsi moški s tem priimkom v Sloveniji istega daljnega prednika, ne vem, saj poskus, da bi pridobila DNK vzorce moških s tem priimkom s širšega območja Kobarida, Tolmina in Mosta na Soči, žal ni uspel. Najstarejšo pisno omembo priimka na Tolminskem do sedaj sem našla v urbarju 25 (ASPG, Gorica) za leto 1579, kjer je omenjen Michal Manfreda s Kneže. V urbarju 32a (ASPG, Gorica) je za leto 1591 omenjen Machor ali Mochor Manfreda z Loma.
Blizu Loma je tudi zaselek Manfredi, o katerem je domačin Matjaž Žbogarpovedal:
»V Manfredih je 8 hiš. Šest jih je obstajalo že v 18. stoletju, dve pa so zgradili v 19. stoletju. Od prvih šestih hiš sta še dve novejšega datuma, saj praktično nimata zemlje. Ostale štiri so imele približno enakomerno porazdeljeno zemljo, zato je težko reči, katero od njih so postavili prvo. Najbrž Martinovo (št. 29) ali Lovrčevo (št. 28). V Manfredih se Manfreda nihče več ne piše že najmanj 250 let, pred tem pa sem v Manfredih našel samo dve Mariji Manfreda. Ena je bila pri Lovrču, ena pa pri Dorniku (št. 30). Če bi že moral ugibati, so se Manfreda najbrž pisali pri Lovrču in to naj bi bila tudi hiša, po kateri je zaselek dobil ime. Ampak to je le ugibanje. Manfeda je bil sicer pogost priimek pri več starejših rodbinah v bližini: v Kanalskem Lomu pri Potokarju (št. 24) in Krištancu (št. 38) in v Tolminskem Lomu na Širokem (št. 41) ter pri Klohih (Postaja 27). Obdržal se je samo pri Krištancu.«
V urbarju 55 (ASPG, Gorica) sta za leto 1654 omenjena Jakob in Urban Manfreda iz kraja z nerazločljivim imenom (Sreisl, Sreifl), je pa zagotovo v bližini Loma, Modrejc in Bače pri Modreju. V urbarju 36 (ASPG, Gorica), za obdobje 1600 – 1645, je omenjen Tomaž Manfreda, ki naj bi enkrat med 1600 in 1630 najel kos zemlje na Ločah v Zatolminu. V urbarju 49 za Tolmin iz let 1633 – 1636 (ASPG) ima Tomaž Manfreda v letu 1633 v Zatolminu vpisano novino, v istem urbarju pa je v Idrskem pri Kobaridu že omenjen Blaž Manfreda. V urbarjih za Idrsko pri Kobaridu iz let 1598, 1623, 1624 Manfreda niso omenjeni, prav tako ne v urbarju za Tolminsko iz leta 1523 (Mikrofilm, Arhiv RS). Urbar (StLA, SHK, škatla 117, zvezek 4, št. 2) iz leta 1550, je v graškemu arhivu v Avstriji in ga še nisem pregledala.
Predvidevam, da se je priimek Manfreda na Tolminskem najprej pojavil na Kneži, se prenesel na Lom in se potem od tam razširil po Tolminskem. Na Kneži in v vsej Baški Grapi, se ni »zakoreninil«, saj ga v kasnejših zapisih ni najti. Zanimivo bi bilo izvedeti, s kje s sedanjega območja Italije je morebitni skupni prednik prišel in kdaj. Glede na podatke iz urbarjev predvidevam, da enkrat med letoma 1524 – 1579. Morda je prihod povezan z izgradnjo ceste Gorica - Tolmin (1565 – 1587), z naseljevanjem Italijanov na goriško podeželje v drugi polovici 16. stoletja, pripadnikom kakšne osvajalne ali obrambne (pred Turki) vojske ali … V obdobju do 1556 leta je na območju Habsburške monarhije vladal cesar Karel V. Do tega leta je bilo tudi Neapeljsko kraljestvo del iste monarhije. Tudi Apulija in južni del Italije, kjer je danes največ priimka Manfreda, je bilo del Neapeljskega kraljestva.
Obstaja »legenda«, ki mi jo je povedala znanka s tem priimkom, da je v preteklosti iz Furlanije prišlo 8 bratov Manfreda, ki so se najprej naselili v okolici Mosta na Soči in se potem razširili po Tolminskem. Kaj od tega je res, ne vemo. Zanimivo, morda pa tudi pomenljivo, je to, da je v Italiji največ genetske skupine, ki se deduje po direktni moški liniji, ki jo nosi moj oče, Jože Manfreda, J2b2-M241, tam, kjer je tudi največ ljudi s tem priimkom, v južni Italiji.

Genetske skupine J2b do sedaj niso našli ne v neolitski, ne bakrenodobni pa tudi ne v bronastodobni DNA v Evropi. Tudi je niso našli v neolitski in bakrenodobni DNA z območja Rodovitnega polmeseca. J2b danes skorajda ni v zahodni in centralni Anatoliji, je pa v vzhodni Anatoliji in v zahodnem Iranu pa tudi na območju Volge in Urala. V Evropi jo je sicer največ v Albaniji, Črni Gori, na Kosovu in v SZ Grčiji. Najstarejšo J2b do sedaj so našli v neolitskem najdišču Tepe Abdul Hosein v zahodnem Iranu. Stara je okrog 10 tisoč let. To je močan dokaz za to, da je izvor J2b verjetneje v gorovju Zagros ali na Kavkazu kot pa na območju Rodovitnega polmeseca. J2 skupine niso našli tudi v indoevropskih kulturah iz časa bakrene in bronaste dobe, izjema je en J2a1b vzorec iz Madžarske s konca bronaste dobe (1150 let pred n.št. približno). Glede na to predvidevajo, da je ena izmed dveh podskupin J2b, torej J2b2-M241, prečkala Kavkaz iz zahodnega Irana, verjetno v času neolitika ali bakrene dobe. J2b2 naj bi potem dosegla območje Volge in Urala, kjer jo je v zgodnji bronasti dobi absorbirala dominantna R1a-Z93. Z Indo Arijci je dosegla Centralno in Južno Azijo pred približno 4300 do 3500 leti. Druge veje J2b in J2b2 so lahko prišle na Balkan s plemeni, ki so tja pogosto vpadala iz območja evrazijskih step, od bronaste dobe vse do srednjega veka.

 

Zvezda neaktivnaZvezda neaktivnaZvezda neaktivnaZvezda neaktivnaZvezda neaktivna
 
  popup1    popup2 
  popup3    popup4