Mag. Janez Toplišek je na oktobrskem srečanju Slovenskega rodoslovnega društva predstavil svojo drugo, prenovljeno izdajo knjige RODOSLOVJE. Priročnik bo v pomoč tako začetniku, ki se spoznava s tehnikami raziskovanja družinske zgodovine, kot izkušenim rodoslovcem, saj celovito predstavlja vire, literaturo in orodja, ki jih rodoslovci uporabljajo za sestavljanje rodovnikov in rodbinski opis. Knjiga, ki je s 461 stranmi za 100 strani obsežnejša od prve izdaje, je že v prodaji.
Mag. Toplišek, izšla je vaša prenovljena izdaja knjige RODOSLOVJE. Prvi istoimenski priročnik ste izdali leta 2004. Najbrž je pošel, saj je postal nepogrešljiv za vse, ki se lotevajo raziskovanja prednikov. Katera področja pokriva?
Sistematika druge izdaje knjige je podobna prvi. Približno polovico vsebine zajema opis virov za rodoslovje. Preostala poglavja opisujejo metode dela: rodoslovje z računalnikom in internetom, kako izdelamo rodovne prikaze, genetsko rodoslovje, stične vede v pomoč rodoslovcu, nasvete za pisanje družinske kronike, kako organizirati srečanje sorodnikov, razširjeno je poglavje o etičnih in pravnih vidikih rodoslovja (npr., ali je rodovnik avtorsko delo).
Katera poglavja ste morali po 15 letih najbolj posodobiti?
Predvsem je treba omeniti tri popolnoma nova poglavja:
- razni cerkveni viri,
- staro časopisje,
- plemiško rodoslovje.
V poglavju o raznih cerkvenih virih so prikazani manj znani viri, kot so štolninski zapisnik, birmanska knjiga, bratovščinske knjige, knjiga najemnikov cerkvenih sedežev, oznanilna knjiga in mašne ustanove. Stari časopisi so izjemen vir ne samo za neposredno rodoslovne podatke, temveč tudi za opisovanje dogajanja in vzdušja v preteklih dvesto letih. Tako slovenski kot tudi nemški (avstrijski) časopisi so dostopni kar po internetu. V njih poiščemo priimek prednika ali kakega drugega sorodnika in zanesljivo bomo presenečeni nad tistim, kar bomo našli. Med stare »časopise« knjiga uvršča tudi stare uradne liste, ki so prav tako dostopni v digitalizirani obliki; tudi v njih so številni rodoslovno zanimivi podatki. Plemiško rodoslovje je bilo pri nas dolgo zanemarjena tema, ki je iz raznih razlogov zanimiva tudi za današnjega rodoslovca.
Vso ostalo snov knjige je bilo treba posodobiti in dopolniti z novimi spoznanji, ki so se nabrala v 15 letih od izida prve knjige. Najbolj seveda poglavje o genetskem rodoslovju, ki ga je bilo treba napisati skoraj na novo.
V prvi izdaji knjige ste poudarili, da je rodoslovje več kot ljubiteljstvo. Vendarle se le malo zgodovinarjev ukvarja z genealogijo in z njo le malo rodoslovcev profesionalno. Kaj menite, da je temu vzrok?
Za zgodovinarje je genealogija pomožna veda. Za poklicno ukvarjanje z rodoslovjem pa ima Slovenija premalo prebivalcev. Zato se z raziskavami po naročilu lahko ukvarjajo le redki, ki imajo sicer zagotovljene druge dohodke.
Kaj je glavni dosežek rodoslovnega raziskovanja? Je to rodovnik prednikov, ki sega čim dlje v preteklost? Ali je pomembno opisati tudi lokalno zgodovino, tedanjo kulturo in običaje? Je pomembno povedati zgodbo?
Vse je odvisno od motiva in želja samega rodoslovca. Vsekakor je rodoslovni prikaz (grafični) osnoven rezultat rodoslovčevega dela. Večina pa to nadgradi z družinsko kroniko, ki je vrh rodoslovčevega dela. Z opisom posameznikov, družin ali morda cele vasi rodoslovec prispeva k ohranjanju tradicije naroda. In kot je dejal neki pameten mož: tradicija ni čaščenje pepela, temveč ohranjanje ognja. Ni pomembno, ali gre za zabavno zgodbo ali dokumentarni zapis, vsako tako domoznansko delo je nadvse dragoceno.
Že prva izdaja ima podnaslov: Genealogija kot znanost in hobi. Kako pomembno je, da se raziskave prednikov lotimo strokovno in sistematično?
Začetnika ne bi preveč »strašil« s strokovnostjo in sistematičnostjo. Škoda pa je, če raziskovalec ne uporabi bogatih izkušenj drugih rodoslovcev. Lahko si prihrani veliko časa in nepotrebnih napak. Prav tako se je koristno seznaniti s priporočili za delo, ki jih opisuje knjiga Rodoslovje, vsa pa izhajajo iz dosedanjih izkušenj slovenskih rodoslovcev.
Med raziskovanjem rodbine se nabere velika količina podatkov. Katera orodja priporočate za delo?
Pred 15 leti smo še obzirno priporočali, da naj že začetnik uporabi računalniški program za vnašanje in obdelavo podatkov. Danes je to že samoumevno. Uspešno rodoslovno delo je možno le s pomočjo računalnika, interneta in drugih sodobnih pomagal. Tri četrtine naših rodoslovcev uporablja v slovenščino prevedena računalniška programa Brother's Keeper in Family Tree Builder (My Heritage), oba sta prevedena v slovenščino.
Za raziskovanje rodbinske zgodovine je potrebnega kar precej znanja: poznavanje arhivskih virov, nemščine, latinščine, branja gotice, starih enot, poklicev in tako naprej. Kje se rodoslovci izšolajo?
V knjigi opišem idealnega rodoslovca: je zgodovinar, pravnik, antropolog/etnolog, informatik (od vsakega ravno prav), zna latinsko, nemško, italijansko (ali madžarsko) in bere staro gotico. Šolanje za tako usposobljeno osebo ne obstaja nikjer na svetu. Ta zamišljeni opis pa kaže, da v rodoslovju ne gre brez učenja in usposabljanja. Mnogi starejši kolegi so se zaradi rodoslovja naučili delati z računalnikom. Pomembni so vodniki, kakršen je knjiga Rodoslovje, in v zadnjem času tudi Arhivski priročnik za rodoslovce (latinski in nemški slovar, bralne vaje za gotico).
Kakšen je vaš osnovni napotek navdušencem, ki bi se začeli ukvarjati z rodoslovjem?
V novi knjigi so osnovni nasveti za tiste, ki z rodoslovjem šele začenjajo, zbrani v 33. poglavju z naslovom »Rodoslovec začetnik«. Ti nasveti so že dolgo znani in preskušeni, kot. npr. ugotoviti, od kod izvira priimek, odločiti se za družinsko vejo, ki bo najprej raziskana, ugotoviti, kaj o prednikih ve širša družina in kaj morda že imajo zbrano drugi rodoslovci, prebrati priporočila glede načina zapisovanja podatkov ipd. Dobro se je pridružiti srečanjem Slovenskega rodoslovnega društva in se vpisati na diskusijsko listo rodoslovcev, spremljati kakšen forum in facebook. Koristne informacije so na rodoslovnih spletnih straneh, kjer so povezave na Rodoslovni indeks priimkov, Zgodovinski imenik župnij, Leksikon priimkov, Arhivski priročnik za rodoslovce in druga pomagala. In začetnik bo kmalu znal postaviti tudi prava vprašanja – brez teh pa ni pravih odgovorov.
V Sloveniji in celi Evropski uniji se zaostrujejo predpisi o varstvu osebnih podatkov. Kako se naj rodoslovje spopada s »pravico do pozabe« in stoletno zakasnitvijo vpogleda v osebne podatke?
Brez osebnih podatkov ni rodoslovja. Težava je, ker včasih ni določena časovna meja, kje se začnejo zgodovinski podatki. Arhivi določajo to mejo nekoliko »na počez«, zato rodoslovec išče vse možne obvode, da ugotovi podatke za čas po letu 1900. K sreči večina rodoslovnih podatkov izvira iz obdobij, za katera ne veljajo omejitve predpisov o varstvu osebnih podatkov. Kdor spremlja rodoslovje nekaj zadnjih desetletij, vidi, da vendar raste širša zavest o tem, da morajo biti podatki o prednikih lažje dostopni. K sreči na to uspešno vplivajo kolegi iz rodoslovno najrazvitejših dežel, kot so Nemčija, Francija, Velika Britanija in ZDA.
Veliko rodoslovnih virov je že digitaliziranih in spletno dostopnih. Ali gre Slovenija na tem področju v korak z Evropo in svetom?
Digitaliziranih in spletno dostopnih je že nekaj urbarjev, pospešeno digitalizirajo matične knjige. Žal pa cerkveni arhivi ne dajo nobenega razumnega pojasnila, zakaj matične knjige niso dostopne po spletu, tako kot je to npr. v Avstriji, na Češkem in še marsikje. Žal pri zavzemanju za spletno dostopnost rodoslovnih virov ni bilo prav nič zavzeto tudi Slovensko rodoslovno društvo. V novejšem času je postal pomemben spletni dostop do starih časopisov in raznih starih publikacij.
Ob koncu prispevka dodajmo še misel iz avtorjevega predgovora novemu priročniku: "Rodoslovno delo se v marsičem ni spremenilo. Med raziskovanjem se srečujejo sorodniki, ki se prej niso poznali. Rodoslovci ne odkrivajo le prednikov, ampak izvedo marsikaj novega tudi o sebi. Ob spoznavanju svojega širšega zgodovinskega ozadja doživljajo občutek lastne celovitosti."
