Domov

Biti slovenske krvi, bodi Slovencu v ponos VII.del

 

Razpoznavnost

Eden od smislov rodoslovja je gotovo iskanje in raziskovanje osebne razpoznavnosti. Zavedanje svojih predhodnikov podeljuje posamezniku občutek določljivosti in distinktivnosti. Tudi anonimni in nepomembni predniki so dobri in pridejo v poštev, če jih je le veliko in so dokazljivi za veliko let nazaj. Če je med njimi tudi kakšna pomembnejša osebnost, taka, ki jo omenja Slovenski biografski leksikon, Enciklopedija Slovenije ali kakšna druga podobno pregledna publikacija, je rodovnik lahko bolj zanimiv in všečen.

Distinktivnost ni nujno atribut samovšečnosti ali samopašnosti. Sploh ne. Iskanje individualne identitete posameznikov se kaže na najrazličnejše načine: v izbiri poklica, šolanja, načina oblačenja, govorjenja, po izbiri življenjskega ritma, po izbiri hobijev, potovanj itn. Pri nekaterih je želja po distinktivnosti bolj izražena, pri drugih manj. Včasih se za nekatere zdi, da jim ni čisto nič mar za okolico in druge. Tudi to je poseben vidik osebne distinktivnosti in razpoznavnosti. Življenje v družbi v bistvu zahteva določljivost. Malokdo se odloči za puščavništvo ali življenje na samotnih otokih. Imeti take ali drugačne prednike, je le ena od možnih dopolnilnih določljivosti posameznika. Potomci Habsburžanov, Hohenzollernov, Winsorjev, Karadjordjevicev, Sachsen-Coburžanov, Romanovov itn. so razpoznavno določeni že s svojim poreklom, vse ostalo je bolj za nameček. S takimi predniki se da celo preživeti. Pranečak Riharda Jakopiča, pravnuk Henrika Tume, hčerka Ivana Hribarja ... - naštete osebe od tega ne morejo živeti, prav gotovo pa njihovi predniki pobudijo nekaj spoštovanja v ljudeh, s katerimi se družijo. Kdor ima v rodu slavnega prednika, je nanj lahko utemeljeno ponosen; nekateri potomci včasih špekulirajo s svojimi slavnimi predniki. Po načelu dedovanja naj bi bili tudi ti uspešni in častivredni v svojih strokovnih in drugih aktivnostih. Če javnost ni čisto prepričana o sposobnostih potomcev, naj pomisli na njihove slavne prednike. Slavni prednik naj bi bil merilo pomembnosti tudi za naslednike. Prav je, če so nasledniki zadolženi za spomin svojih predhodnikov. Za spomin najbolj slavnih skrbi država.

Moje prednike lahko sledim približno 200 do 300 let nazaj. Potem se sledi zgubijo in ostanejo le še domneve in špekulacije. Moji predniki so se pisali med drugim: Bergant, Bizjan, Božič, Hudnik, Lovrenčič, Marinko, Marolt, Peruzzi, Prijatelj, Rupnik, Sartori, Selan, Suhadolc, Vampel, Vidrih, Zore, Žerovnik itn. Težko bi rekel, kaj naj bi mi ta imena pomenila. Nekatere prednike sem, razumljivo, poznal, o nekaterih sem veliko slišal, večina v mojem rodoslovnem razporedu funkcionira le s svojim imenom, nič ne vemo o njih, so v bistvu osebnostno nerazpoznavne figure. Distinktivnost mojega rodovnika v primerjavi z rodovniki drugih Slovencev je razmeroma majhna.

Slovenija, Slovaška, Slovinsko, Slavonija, Slovani, Slovinci, Slovenci... so pojmi, ki jih niti naši državni sosedi čisto ne razlikujejo in obvladajo. Drugi, bolj oddaljeni, še manj. Ob osamosvojitvi je bila priložnost, da si nadenemo kakšno bolj razpoznavno ime mojega naroda in države. Vse bi bilo boljše kot to, kar imamo sedaj. Včasih smo bili Kranjci in živeli smo
na Kranjskem. To bi se mi zdelo kar dobro izhodišče za ime naše države. Mogoče bi morali spustiti črko '1', ki je itak nihče ne izgovarja in bi delala težave tujcem. Lahko bi izbrali tudi kakšno drugo ime. Milan Apih je nekoč iz podobnih razlogov že predlagal 'Alpadrio'. Skoraj vsako ime je boljše od tega, ki ga imamo sedaj. Pričakovati, da bomo pojmovni red v glavah
celega sveta naredili z ne vem kakšno promotivno aktivnostjo naše države, je brezupno početje. Tega ne bomo nikoli učakali.

Nekateri si iz 'promotivne aktivnosti' naše države delajo prijetno in zanimivo življenje, pogosto imajo od tega početja tudi gmotne koristi. Naivnost naše države je v tem pogledu včasih neizmerna. Se še spominjate promotivnega Evropskega meseca kulture?

Pišem o razpoznavnosti naše države. Prav bi bilo, če bi imeli nekaj razpoznavnosti na državni in narodnostni ravni. Prav bi nam prišla v samozavedanju in dokazovanju o smiselnosti obstoja naše države in naroda. Naša država menda ne eksistira zato, ker se je enkrat nekaterim zdelo, da bi bilo fino imeti svojo državo. To je premalo. Razloga za obstoj ne moremo dokazovati le z govorico in jezikom, zaželena je tudi sorazmerna drugačnost, različnost, posebnost v razmerju do bližnje in manj bližnje okolice. Vsaj tistim državam in bližnjim sosedom, s katerimi imamo največ trgovskih, turističnih, političnih stikov bi se morali zdeti do neke mere razpoznavni, skratka, nekoliko drugačni od njih. Večkrat omenjamo približevanje Evropski skupnosti, Srednji Evropi in Severnoatlantski vojaški zvezi. Sčasoma se bi radi pridružili tem organizacijam. Mogoče bi bilo to dobro; osebno sem do vseh teh združenj precej nezaupljiv; ne vem, mogoče se motim. Vsemu naštetemu se skuša moja država približevati tako, da skuša čimbolj posnemati ravnanje, žitje in bitje teh asociacij. Moji državi se zdi silno pomembno, če se skuša obnašati čimbolj po angleško, nemško, francosko, špansko, amerikansko, italijansko in ne vem še kako, da bi nas omenjeni razviti svet sprejel v svoje naročje. V tem početju zaznavam precejšno mero servilnosti, to mi ni všeč. Če smo res bolj avstrijski kot Avstrijci in bolj nemški kot Nemci, bolj evropski kot je Zahodna Evropa, potem nam lastne države sploh ni bilo treba. Tudi SHS in poznejši FLRJ in SFRJ naj bi

bili v bistvu nepotrebni. Nekateri življenjski modeli in vzorci so neizogibni, nihče, na primer, si ne predstavlja življenja brez elektrike, vodovoda in kanalizacije ... , tega je veliko. Kljub temu sem mnenja, da bi lahko moja domovina pokazala v kakšnem življenjskem segmentu kakšno nestandardno ravnanje in držo. Do nekaterih stvari bi se lahko obnašali nekoliko po svoje. Na ta način bi postali zanimivi za svojo okolico. Ne z bebastim posnemanjem, temveč s kritično distanco do razvitega sveta in nekaterimi samosvojimi življenjskimi ravnanji.

Pred nekaj dnevi sem prebral v dnevnem časopisju, da pri nas gostuje čez 600 tujih nogometašev. Po naših nogometnih klubih prve, druge in tretje slovenske nogometne lige, po predmestnih, vaških, komunalnih nogometnih klubih igra, tako je pisalo v časopisih, nekaj stotnij tujcev. Večina jih je iz držav bivše Jugoslavije, nekaj tudi od drugod, celo iz Afrike. K tem tujcem je treba prišteti še nekaj stotnij nogometašev, ki so si zaradi svojega znanja nogometne igre že prislužili status slovenskih državljanov zato, ker "je njihovo delo pomembno za razvoj in promocijo naše države"- tako piše v argumentacijah za njihova pridobljena državljanstva. Računam: če je vsega okrog tisoč nogometašev, če stane vsak okrog 500 000 SIT na mesec potem znese to na leto vrtoglavih 6 milijard tolarjev. Ob nogometaših je še cel roj trenerjev, maserjev, organizatorjev, mešetarjev, posrednikov, selektorjev ... , ki so tudi začasno uvoženi ali dokončno uvoženi v našo državo in tudi veliko stanejo. 'Slovenački fuzbal' ni kaj posebnega. Prizorišča so borna, temu ustrezno je tudi tekanje za žogo po njih. Slovence nogomet v resnici ne zanima, saj se na tekmah zbira po nekaj sto ljudi. O kakšni splošni in množični privrženosti Slovencev tej igri ne more biti niti govora. Ni presenetljivo, da je glavnina akterjev v tem dogajanju uvožena ali uvoženega porekla. Ne spominjam se, da bi v zadnjih desetih letih naletel na družbo, ki bi se pogovarjala o slovenskem nogometu. Veliko večino Slovencev nogomet čisto nič ne briga. Jaz ne vidim v tem nobene nesreče.

Omenil sem že, da stane, po mojih izračunih, slovenski nogometni uvoz na leto okrog 6 milijard SIT. V primeri s tem, kar dajo za nogomet v Nemčiji, Italiji, Španiji in drugih državah vrhunskega nogometa, je naših 6 milijard pravi drobiž. Tam se vrtijo še čisto drugačne številke. Milijarda gor ali  dol za vrhunskega nogometaša ni v teh okoljih nič posebnega. Denarji, ki se v tem svetu pretakajo v nogometu, so nepredstavljivi. V primeri z njimi bo slovenski nogomet zmeraj provincialna zadeva. Lahko si še ne vem kako prizadevamo in še bolj neumorno praskamo skupaj novce za slovenski nogometni uvoz, nikdar ne bomo niti približno primerljivi z svetovnim nogometom. Slovenski nogomet zvesto posnema dogajanja na svetovni sceni, s sorazmerno skromnimi sredstvi bo zmeraj na obrobju, veliki se ne bodo zanj nikdar kaj prida zmenili. V teh druščinah bo naš nogometič zmeraj podcenjevan in omalovaževan.

Za veliki beli svet bi bili mnogo bolj razpoznavni in mnogo bolj zanimivi, če bi se odpovedali našemu nogometnemu uvozu in poklicnemu nogometu v celoti. Celemu svetu bi razglasili, da nas nogometni profesionalni cirkus ne zanima. Dodali bi še, da naj svet zapravlja denar in sredstva za nogomet kakor ve in zna, mi bi jih radi namenili za bolj potrebne in koristne stvari. Pod povečevalno steklo bi vzeli sponzorje nogometnega profesionalizma. Rekli bi, da je nogomet zadeva posameznikov in njihovega prostega časa. Bolje je, če tekajo po travnikih za žogo, kot da postajajo za šanki, posedajo po gostilnah ali se opijajo na veselicah. Ta vidik nogometa bi podpirali, profesionalnega in uvoženega pa ne. Svet bi se nad našim ravnanjem

zamislil, mnogim bi bili najbrž všeč, spraševali bi se, kakšna neki je ta Slovenija, da zmore tako nestandarden življenjski vzorec. V nekem posebnem segmentu bi postali razpoznavni in zanimivi. Zdeli bi se zanimivi za vključevanje v evropske in ne vem še kakšne asociacije.

Tole vse skupaj pišem zato, ker sem zadnjič prebral, da bo stala nova otroška bolnišnica v Ljubljani 6 do 7 milijard tolarjev. Tako kažejo predračuni na podlagi izbranega natečajnega projekta. Zraven so pripisane lamentacije o denarju, ki ga je premalo, projekt naj bi bil programsko preobsežen, tako velike bolnišnice za otroke naj bi sploh ne potrebovali. V peripetije okrog natečaja se težko spuščam. Kot kaže, je bil natečaj, tako kot je to v navadi, spet slabo pripravljen. Razpisovalec očitno ni temeljito in skrbno pripravil vseh podatkov,

ki jih tak razpis mora obsegati. To so nedopustne stvari. Meni bi bilo bolj všeč, če bi obnovili, dozidali ali smiselno predelali obstoječo zgradbo. Je čisto spodobna arhitektura. Mislim, da je avtor te stavbe arhitekt Platner. Za gradnjo te bolnišnice so v letih po vojni veliko prispevali slovenski izseljenci, posebno tisti iz Amerike. Zaradi tega je stavba spomenik slovenske solidarnosti, tudi zato bi jo morali rešpektirati. Za novo stavbo poteka zbiranje denarja počasi in se bo zato rok izgradnje kar naprej odmikal v prihodnost. Omenja se širša družbena zavest, ki naj z ustreznimi prispevki podpre zidavo nove bolnišnice; skladi za gradnjo zdravstvenih objektov so šibki, itn itn. Na misel so mi prišli otroci po šolah in njihovi novčiči, pa Rdeči

križ in Karitas s svojimi agenti, akcije za prodajo in nakup starih plišastih medvedkov, dražba umetnin znanih slovenskih umetnikov, dobrodelni koncerti, akcija 'mal položi dar za srečo staršev in zdravje otrok", priložnostne doplačilne znamke naše PTT, loterija za izgradnjo .. .itn,itn. Sem že dal in bom še dal za take reči. Kdaj in koliko, to je moj problem in vsakega posameznega Slovenca. Bistvo je v spervertirani resničnosti. Ni res, da ni denarja za to ali ono. Denarja je v resnici veliko, ogromno, še nikoli ga ni bilo toliko kot sedaj. Zamisliti se je treba o delitvi tega denarja. Za 'slovenački futbal' je to nekaj samo po sebi umevnega. Vsako leto nas stane za eno otroško bolnišnico. Nič ni treba prodajati plišastih medvedkov naše mladosti, nobenih loterij, nabirkov po šolah, znamk, nalepnic in kar je še tega. Ta denar kar je, mora biti, ker se iz leta v leto ve, da mora biti. Ta razmerja so smrdljiva in puhtijo do nebes.

Dragi Kranjci! Ne bom več moraliziral. Kakšno povezavo in misel si utrnite še sami. Mi dajemo nogometu prednost pred otroško bolnišnico. Mislimo, da je pač nogomet pomembnejši od omenjenega objekta. Meni se to ne zdi posebno 'razpoznavno', ampak če je to volja ljudstva, pa naj bo tako. Se vdam. Edino, kar si želim, je, da me tako imenovano Ljudstvo ne nateguje in ne vleče za jajca, češ da za tako ali drugačno nujo ni denarja. Denar je, ogromno ga je, še nikoli toliko kot doslej, vic stvari je tem, za kaj je in za kaj ga ni.

Besedilo sem zastavil v prvih dneh avgusta. Vmes se je zgodil Maribor. Po zmagi nad belgijskim prvakom so izločili še lyonske favorite in se znašli v elitnem tekmovanju med dvajset najboljšimi evropskimi nogometnimi klubi. Takega uspeha mariborskega nogometa ni nihče pričakoval. Struktura nogometne igre je precej nepredvidljiva in se dogaja vsemogoče. Zmage autsajderjev v nogometu so vendarle razmeroma pogoste. To je bistvu najbolj zanimiv vidik te igre. Zato se je zgodilo, kakor se je zgodilo. Maribor in cela nogometna Slovenija sta se prebudila. Zanimanje za nogomet je veliko, kot še ni bilo nikoli. Že prej je tisk posvečal sorazmerno preveč prostora nogometu, po Mariboru so nogometu odmerjene cele strani. Iz mnogih podatkov je mogoče jasno razbrati 'uvožen' vidik profesionalnega nogometa na Slovenskem. Obetajo se še nove in nove obširne objave o mariborskem nogometnem dogajanju. Mariborski dogodki morda še bolj izrazito izpostavljajo nesmiselnost in napihnjenost slovenskega nogometa. S srečo, ki je mariborskemu klubu ne manjka, utegne postati Maribor evropski klubski prvak. Vse našteto v ničemer ne menja mojih razmišljanj o nogometu, pediatrični kliniki in razpoznavnosti moje dežele.

Omenil sem že, da Slovenija ni posebno razpoznavna država. Za Evropo je bila nekoliko eksotična in zanimiva njena nerazvitost in razmeroma romantična ruralna pokrajina. Vsesplošna modernizacija in opevani razvoj skupaj s kaotičnim prostorskim manipuliranjem vseh vrst bo hitro opravil tudi s to slovensko posebnost jo. Pradoksalno je dejstvo, da za slovensko nerazpoznavnost in utopitev v anonimnem globalnem civilizacijskem tkivu zastavljamo velikanska sredstva. Na vsak način hočemo biti nevtralno-pavšalni, pa naj stane kar hoče.

Naj za sklep in razmislek ponovim trditev: Slovenija je slabo razpoznavna dežela.

Johan Galjot

Selitev Svetovnega slovenskega...
Napoveduje se selitev Svetovnega slovenskega kongresa in izseljenske matice iz sedanje lokacije na Cankarjevi 1 na predvideno novo lokacijo na Linhartovo cesto, kjer naj bi oba skupaj imela še...
2013
Člani društva se na rednih mesečnih srečanjih medsebojno obveščajo o aktualnostih in pomembnejših izkušnjah, vsak mesec pa organizirajo še strokovno predavanje. Pregled dogodkov v letu 2013:...
Koliko je vredno rodoslovno...
Bral sem poročilo o požaru. Lastnik je bil najbolj zaskrbljen za fotografije in rodoslovno dokumentacijo, šele po tem za vse drugo. Smo se sami že kdaj zamislili, kaj nam je poleg lastnega zdravja...
Grboslovje
v izdelavi ...
Main page Contacts Search Contacts Search