Leta 1998 je pri Cankarjevi založbi izšel obsežnejši priročnik z naslovom Moj rodovnik, ki ga je napisal Vasja Butina. Priporočila za delo so bila večkrat objavljena v časopisu Drevesa, ki ga izdaja Slovensko rodoslovno društvo. Od leta 2002 je bil na spletu objavljen Rodoslovni priročnik, ki je bil leta 2004 na spletu objavljen tudi v hrvaškem prevodu. Leta 2004 je izšel kot posebna številka časopisa Drevesa. Ta priročnik je v 5000 izvodih leta 2008 izdala Mladinska knjiga in leto pozneje Mozaik knjiga v hrvaškem prevodu kot Rodoslovni priručnik. Leta 2004 je tudi Janez Toplišek izdal knjigo Rodoslovje., ki jo je leta 2018 posodobil in izdal kot dopolnjeno izdajo Rodoslovje. Rodoslovne literature Slovencem torej ne manjka. Tole pa so zares kratka priporočila za začetnika. Namenoma vsebujejo res samo tisto, kar bo ljubiteljskemu rodovnikarju lahko prišlo prav, ko bo pri svojem delu usmerjal prve korake.

Rodoslovje ni nujno znanost. Morda bo kdo ugovarjal, ker ga uporabljajo tudi zgodovinarji. Za to početje je uveljavljen tudi pojem, ki stvari daje nekoliko znanstvenega pridiha in nekateri se raje ukvarjajo z genealogijo kot z rodoslovjem ali tistim, čemur bi še bolj ustrezno rekli rodovnikarstvo. Zapisovanje imen posameznih oseb in njihovih sorodstvenih povezav res ni zahtevno opravilo. Dokaz za to je že v tem, da so to ljudje počeli v vseh obdobjih v zgodovini in za to početje niso hodili v posebne šole. Kdor se je tega lotil, ni rabil drugega kot nekaj dobre volje ali pa zadostno motivacijo. Motivacija je bila največkrat pogojena z materialnimi učinki, saj je bilo dokazovanje sorodstva mnogokrat potrebno zaradi uveljavljanja določenih pravic.

Pustimo tu ob strani take posebne primere in se zadržimo pri razmeroma preprostem početju, ki ga mora opraviti tisti posameznik, ki se je odločil, da bolj ali manj na široko popiše svoje prednike in sorodstvo. Izdelku navadno rečemo rodovnik. Rodovnik je torej zapisan ali izrisan prikaz oseb, ki so med seboj v sorodstvenih odnosih. Pri tem početju se ni nihče dolžan držati nikakršnih pravil. Vsakdo se lahko brez slehernih omejitev in okvirov prepusti lastni domišljiji, odgovornosti, spretnosti, vztrajnosti, veščini, smislu za urejenost, preglednost, estetskemu občutku in drugim načelom, ki so pri tem delu lahko prisotni. Izdelek bo vedno rodovnik.

Skoraj pravilo pa je, da se rodovnikar prej ali slej sooči z ugotovitvijo, da bo njegovo delo bolj kakovostno, če pri delu upošteva izkušnje mnogih, ki so isto počeli že pred njim. Kolikokrat že so se rodovnikarji z obžalovanjem zamislili: Zakaj mi vsega tega ni bilo mar že od samega začetka. Veliko dela bi bilo prihranjenega in izdelek bi bil kakovostnejši.

Rodovnik za tri ali štiri generacije prednikov ali potomcev je sicer mogoče napraviti v razmeroma kratkem času. Popisanih ali na različne načine izrisanih bo nekaj deset oseb. Sorodstvene povezave so v takih popisih ali slikovnih prikazih navadno brez posebnih razlag razvidne vsakomur, toliko bolj tistim, ki so sami sestavni del takega rodovnika. Takim res ni treba poznati in upoštevati priporočil, ki so se pri tovrstnem delu izoblikovala v tisočletjih. Zgodi pa se včasih, da rodovnikar začuti potrebo, da bi njegov izdelek ne služil samo njemu samemu ali najožjemu sorodstvu. Pripravljen bi ga bil posredovati morebitnim sorodnikom.

Rado se zgodi, da pri svojem delu naleti na rodovnikarja, katerega delo se prekriva z njegovim delom. Izkaže se, da sta oba zainteresirana za medsebojno izmenjavo in dopolnjevanje zbranih podatkov. In nič ni narobe, če rodovnikar lepega dne začuti željo, da bi njegovo delo ne imelo samo sprotni pomen; želi ga ohraniti potomcem - rodovnik naj bi postal zgodovina.

Kdor je prišel do tu, nima več izbire. Samovolja in še tako priljubljen način dosedanjega dela postane ovira. Spoznavanje in upoštevanje priporočil postane neizbežno.

Priporočila za delo. Prvo in najvažnejše priporočilo je, da začnemo takoj. V hudi zmoti so tisti, ki željo po izdelavi rodovnika odlagajo na kasnejši čas. Zamujajo neprecenljive žive vire. Najpogostejše kesanje za tako početje izražajo z vzdihom: Zakaj si nisem zapisal vsega tistega, kar mi je pravila teta Mici?

Poleg živih virov so izgubi neusmiljeno podvrženi tudi drugi viri, kot so dokumenti, zapiski, fotografije. Temeljitejše rodoslovne raziskave, ki so navadno tudi časovno zahtevnejše, sicer lahko odlagamo za kasneje, ‘ko bo za to več časa’. Ne smemo pa dopustiti, da izgubimo žive vire in vse tisto, kar hrani družinski arhiv. Ne dopustite, da boste na lepem presenečeni ugotovili, da vsega tega naenkrat ni več. Takrat bo prepozno in marsičesa tudi s skrbnim in zamudnim, s tem pa tudi dragim raziskovalnim delom ne bo več mogoče nadoknaditi.

Začnite takoj! Začetek je več kot preprost. Vzemite kos papirja, nanj vpišite svoje ime in priimek, datum in kraj rojstva. Nadaljujte z vpisom imena in priimka očeta in matere. Tudi zanju vpišite datum in kraj rojstva, poroke in smrti, če sta že umrla. Je kaj lažjega? Koliko časa je za to potrebnega?

Tak rodovnik je razmeroma skromen in večina se tega ne loti že zato, ker meni, da to tako ni vredno zapisovati, saj po teh informacijah lahko seže kdorkoli kadarkoli. Morda. Pa poskusite nadaljevati. Zapišite še ime in priimek obeh parov starih staršev. To so že štiri osebe. Veste še njihove datume in kraje rojstva, poroke, smrti? Veste dekliška priimka obeh vaših babic? Veste morda celo več kot to? Veste kaj o njihovih starših? Teh je bilo že osem. Osem priimkov, osem datumov za rojstva, poroke in smrti; osem krajev za te dogodke. Odveč je omenjati, da jih bo v naslednji generaciji že 16 in še eno generacijo nazaj 32....

Še bolj praktično in pregledno boste delo opravili, če boste podatke vpisovali v obrazec Moji predniki. Če vam en izvod ne zadostuje, si naredite potrebno število kopij. Ko ste v obrazec vpisali vse, kar sami veste, ste naredili že veliko. Za to ste porabili vsega nekaj minut. Morda vas je pri tem nekoliko jezilo, da ne veste toliko, kot bi želeli. Toliko bolje. Večini so v takem primeru manjkajoči podatki dosegljivi v neposredni bližini. Saj nekje hranimo še razne dokumente, morda živijo (starejši) sorodniki, ki nam lahko tako rekoč mimogrede zapolnijo praznine, nekaj bomo našli na nagrobnem spomeniku. Za vse to še vedno zares ni potrebno veliko časa, za rodovnikarja pa je zelo dragoceno. Postali ste namreč rodovnikar. Zavedajte se še tega, da ste verjetno edini v družini, ki se je dela lotil. Ostali sorodniki bodo sicer voljni podatke dopolniti, največkrat pa dosti več od tega ne bodo storili. Zanašali se bodo na vas. Med sorodniki se bo razvedelo, da ste vi tisti, ki bo to naredil za vse njih. Če bo slučajno kdo od njih kdaj rabil kaj rodovniškega, bodo rekli: "Pojdi k stricu Poldetu, on ima čas za te stvari.".

Do sedaj smo obravnavali samo del naloge. Govorili smo o tem, kaj je potrebno za izdelavo bolj ali manj popolnega rodovnika neke osebe - vas. Zapisali ste najnujnejše podatke ki sodijo v vaš lastni rodovnik. Govorili smo o rodovniku prednikov. To je rodovnik v pravem pomenu besede. Pogosto govorimo tudi o koreninah neke osebe.

Poleg tega poznamo še pregled potomcev neke osebe ali zakonskega para. Temu rečemo pregled (spisek, prikaz) potomcev. Pogosto se uporabljajo izrazi družinsko drevo, družinski rodovnik, všeč mi je malo uporabljan izraz sorodovina. Pri tem je po pravilu izhodiščna oseba (ali par) nekdo od naših prednikov. Ta je imel enega ali več otrok. Tudi ti otroci so največkrat imeli družine z otroki, ti spet svoje družine in tako največkrat vse do današnje zadnje generacije. Taki družinski rodovniki se mnogokrat bohotno razrasejo, ravno tako pa se zgodi, da potomcev vsaj v kakšni veji ni več. Rečemo, da je rod izumrl.

Tako pri rodovniku kot pri družinskem drevesu, če s tem mislimo na dva osnovna tipa rezultatov rodovnikarskega dela (pri prvem predniki, pri drugem potomci), bomo pogosto naleteli na pojav prednostnega obravnavanja nekaterih vej. Pod besedo veja si navadno predstavljamo družino, družinski sklop ali zaporedje prednikov in potomcev. Veja je lahko bolj ali manj košata. Največkrat se prednostno obravnavajo nosilci priimka, v naši kulturi so to po pravilu moški. Tudi tu ni pravil. Vsakdo sme po svoji presoji vključevati osebe v svoje rodovnikarske evidence. Gre zgolj za vprašanje doslednosti. Pravi rodovnikar bo dajal prednost biološkim zakonitostim pred vsem tistim, kar potrebuje zakonodaja in družbene norme. Še bolj bodo pravemu rodovnikarju tuje vsakršne oblike predsodkov ali celo diskriminacije.

Če ste se, ko ste izdelali svoj rodovnik, lotili še izdelave družinskega drevesa, vam bo morda prav prišel še drugi obrazec - Družinski list. Tudi tega si boste razmnožili v potrebnem številu in vanj vnašali podatke o družinah. Oba obrazca sta povzeta po zahodnoevropskih vzorih. Koristno bo, če jih izpolnite kar se da natančno in popolno.

S popisom družin bo že nekaj več dela, kot ga je bilo z rodovnikom. Boste popisali vse tiste družine, ki nastopajo kot potomci vaših prednikov? Se zavedate, da imate dva para starih staršev? Boste popisali njuni družini in vse družine njihovih otrok? Boste isto naredili za generacijo prastaršev?

Če ste opravili doslej opisano, ste že veliko več kot začetnik. Priporočila za začetnika vam niso več potrebna. Vi sami lahko marsikaj uporabnega priporočite drugim. Iz rodovnikarja ste se razvili v rodoslovca.

Dela s tem ni konec. Kako tudi? Z vsakim odkritim prednikom ste pred novo nalogo: kdo sta njegova starša? Kdo so bratje in sestre? So imeli družine? Take raziskave so navadno možne samo tako daleč, dokler so nam na razpolago arhivirani dokumenti. Tega tu ne bomo načenjali. Naj bo dovolj, če omenimo, da je rodoslovcu na voljo kar precej arhivskega gradiva. To so predvsem matične knjige. To so zapisi o rojstvih, porokah in smrtih, ki so jih začeli sistematično voditi po župnijah tam nekje v začetku 17. stoletja. Vse te knjige res niso ohranjene, jih pa je več, kot bi si marsikdo mislil. O tem kdaj drugič.

Priročnik za začetnika bi moral s tem končati. Vseeno bom omenil še nekaj praktičnih priporočil. Sami boste pri delu spoznali, da se vam zbrano gradivo hitro kopiči in postaja kljub še tako skrbnemu in sistematičnemu delu vedno težje obvladljivo. Če ste poleg zbiranja osnovnih podatkov (imena, priimki, datumi in kraji) zapisovali tudi vse tisto, kar da temu ogrodju še nekaj ‘mesa’ in ‘duše’, to so življenjske zgodbe o posameznikih, družinah, to so urejeni arhivski dokumenti, fotografije, družinski spominki, ste naredili res veliko delo. Morda ste spravili skupaj celo družinsko kroniko. O vsem tem tukaj nimam namena govoriti, saj daleč presega priporočila za začetnika.

Lahko pa že na samem začetku uporabimo nadvse koristen pripomoček - računalnik in za ta namen pripravljen računalniški program. Programov je veliko in se med seboj bolj malo razlikujejo. V Sloveniji se je najprej razširila uporaba ameriškega programa Brother’s Keeper. Program je eden boljših, še posebej primeren je zato, ker je preveden v slovenski jezik in podpira znake slovenske abecede. Večina tovrstnih programov je pripravljenih tako, da za delo z njim ni potrebna posebna računalniška izkušenost. Navadno zadostuje, če znamo uporabljati tipkovnico in miško. Ostale veščine bo uporabnik hitro pridobil ob sprotnem delu. Za delo s programom so navadno na voljo tudi navodila za delo, tako tudi za omenjeni Brother’s Keeper.

Program je pripravljen tako, da rodovnikarju ponudi najprej obrazec, v katerega se vnaša podatke o osebi, nekakšen osebni karton. To so, kot že omenjeno, ime in priimek, nato pa datumi in kraji za tri najbolj pomembne dogodke: rojstvo, poroko in smrt. Poleg teh lahko uporabimo še nekatere druge rubrike, kot npr. datum in kraj krsta (kar je važno, zaradi preverjanja podatkov v vpisu), datum in kraj pogreba (kar je koristno, če bi želeli uporabiti morebitne ostale podatke iz nagrobnika ali evidence, ki jo hranijo na upravi pokopališča). Uporabnik lahko nastavi tudi rubrike po lastni izbiri.

Ta 'osebni karton' je osnovni gradnik računalniške rodoslovne datoteke. Lahko si ga predstavljamo kot kartico v kartoteki. Dodatna prednost pa je najprej v tem, da program predvideva, da ob vnašanju oseb določimo tudi sorodstveno povezavo z eno ali več drugimi osebami. Taka povezava je zveza med moškim in žensko (poroka) in povezava med staršema in otrokom. Vse to je potrebno vnesti samo enkrat, poljubno pogosto pa je potem mogoče te podatke izpisovati v najrazličnejših oblikah. Vseh drugih prednosti in možnosti, ki jih program dopušča, tu ne bom navajal. To bi spet preseglo okvir priročnika za začetnike, poleg tega pa je večina tega vsebovana v priročniku za delo s programom.

Rad bi opozoril le na nekatere koristne drobnarije, ki so se uveljavile med dosedanjimi uporabniki tega programa v Sloveniji in postajajo standardna priporočila, ki jih pri tem delu daje Slovensko rodoslovno društvo. Ponovno poudarjam, da niso obvezna. V vsako rubriko se vpisuje samo tisto, kar zares sodi v rubriko. Tako npr. ni primerno, če v osnovne rubrike vpisujemo razne pripombe kot so vzrok smrti, trenutni naslov in podobno. Za vse to so na voljo posebne rubrike. Poskusiti moramo podatke zapisovati brez posebnega odnosa, ki bi ga imel zapisovalec do zapisane osebe. Tako ni priporočljivo vnašanje opomb, ki izražajo sorodstveno razmerje do zapisovalca. Program omogoča prikazovanje sorodstvenega odnosa na druge, že vgrajene načine in je pripomba ‘moj stari ata’, ali ‘druga hči moje tete Fani’ povsem odveč, če ne celo moteča. Tudi nadimke je bolje zapisovati v prostor za opombe. Izogibati se je treba zapisom kot Janez (stric Žane) Mlinar.

Vseh podatkov o vseh osebah vedno nimamo takoj pri roki. V takem primeru nastavimo ‘osebni karton’ samo z razpoložljivimi podatki. Namesto manjkajočega podatka je koristno zapisati podčrtaje. Npr. Ivanka ____, če ne vemo priimka ali ____ Hribar, če ne vemo imena. Ravno tako je pri nepopolnih datumih dobro zapisati npr. __.07.1923 ali __.__.1923. Če datuma (še) ne vemo, je dobro vpisati orientacijski datum, ki je kolikor mogoče verjeten, vendar ga je treba kot takega označiti, npr. ok. 1923 ali tudi ~1923. Imena in priimke vpisujemo samo z velikimi začetnicami. Vedno najprej vpišemo ime, presledek in priimek. Za ženske se dosledno vpisuje dekliški priimek.

Toliko za začetek. Veliko uspeha!